Prebrali ste povzetek zgodbe Kako zakuriš ogenj, ki jo je na­pisal Jack London. Sporočilo te zgodbe pomenljivo opisuje doga­janje v današnjem svetu. Tudi mi smo prišleki v svetu, ki ni po me­ri človeka; tudi mi imamo nesre­čo, da smo obtičali brez domišlji­je za spremembe, ki so nujne za preživetje; tudi mi mnogo vemo, pa malo znamo;

2. .... . . J : .
UMETNOST PREŽIVETJA
Ustvarimo si svojo dolino miru,
le odločiti se moramo
Bila je arktična zima in strahoten mraz. Mož je pešačil do starega rudnika ob
levem rokavu Hendersonovega potoka, kjer so že bili njegovi tovariši. Tam bo
gorel ogenj in čakala ga bo topla večerja. Spremljal ga je velik eskimski pes volčje
nravi. Vse, kar ga je obdajalo, skrivnostna črta steze v snegu, odsotnost sonca
na nebu, strahovit mraz, nenavadna lepota pokrajine, vse to ni naredilo nobenega
vtisa nanj. Pa ne zato, ker bi bil tega že vajen. Bil je prišlek v deželi in to je bila
njegova prva zima. Nesreča je bila v tem, da je bil brez domišljije.
B
il je sicer uren in bister v ži­
vljenjskih zadevah, toda sa­
mo za stvari, ne pa za njihov
pomen. Petinpetdeset stopinj pod
ničlo je zanj pomenilo zgolj hud
mraz, proti kateremu se je treba
zavarovati, in nič več. Prečkal je ši­
roko planoto in se spustil po bregu
do zamrzle struge potoka. Vedel
je, daje ob takem mrazu potok za­
mrznjen do dna. Hkrati pa je slišal,
da izviri, ki pritekajo iz bregov, ni­
koli vsi ne zamrznejo do dna. Če bi
se mu udrlo in bi si zmočil noge, bi
bila njegova edina rešitev zakuriti
ogenj ter si ob njem posušiti mo­
kasine in nogavice.
In to se mu je zgodilo. Na mestu,
kjer ni opazil znamenj, se je možu
naenkrat udrlo, da si je zmočil no­
ge do kolen. Mrzlično je nabral su­
hljadi in zakuril ogenj, ta je vzpla­
menel. Ko je lomil spodnje suhe
veje, se je zaradi tresljajev, ki jih je
povzročal, nenadoma z drevesa
usul sneg in kot snežni plaz poga­
sil ogenj. Sam je bil kriv, ogenj bi
moral zakuriti na odprtem, ne pa
pod jelko. Toje v drugo tudi storil,
vendar so bili prsti njegovih nog in
rok že omrtvičeni od mraza. Po­
skušal je izvleči žveplenko iz sve­
žnja, vendar mu je ves sveženj pa­
del v sneg. Stisnil je sveženj med
dlani in potegnil z njim po nogi.
Zagorelo je sedemdeset žveplenk
hkrati in primaknil jih je k brezove­
mu lubju. Zagorel je droban pla­
menček in hitro ugasnil.
Ustvarjalec ognja je odpovedal.
Pogled na psa mu je zbudil divjo
misel. Ubil bo psa in vtaknil po-
mrzli roki v toplo truplo. Potem
bo lahko poskušal tretjič zakuriti
ogenj. Poklical je psa k sebi, toda
uspelo mu je le, daje objel njegov
trup. To je bilo vse, kar je zmogel.
Spoznal je, da živali ne more ubiti.
Z nemočnimi rokami ni mogel niti
potegniti noža, kaj šele da bi ga
uporabil. Brezglavo je stekel po
poti, misleč, da se bo tako ogrel
in prišel do taborišča tovarišev.
Tek mu je dobro del, toda ko se
je opotekel in padel, ni takoj vstal.
Postalo mu je nenavadno prije­
tno, toda misel, da se zmrzovanje
v njem hitro širi, ga je znova po­
gnala v tek. Ko je drugič padel, je
že začutil srh morečega mraza, ki
se zažira vanj. Potem se je spri­
jaznil, da bo lepo zaspati v smrt.
Zmrzniti ni tako hudo, veliko je
slabših možnosti umiranja. Zdr­
snil je v smrtonosni spanec, pes
pa se je ob njem zvil v klobčič to­
plote svojega kožuha. Zjutraj je ži­
val stekla po stezi proti taborišču,
ki ga je poznala in kjer ji bodo dru­
gi dali hrano in toploto.
Pomenljivo sporočilo
Jacka Londona
Prebrali ste povzetek zgodbe
Kako zakuriš ogenj, ki jo je na­
pisal Jack London. Sporočilo te
zgodbe pomenljivo opisuje doga­
janje v današnjem svetu. Tudi mi
smo prišleki v svetu, ki ni po me­
ri človeka; tudi mi imamo nesre­
čo, da smo obtičali brez domišlji­
je za spremembe, ki so nujne za
preživetje; tudi mi mnogo vemo,
pa malo znamo; tudi mi smo do­
ma v materialnem svetu, vendar
ne razumemo, kaj tiči za njim; tudi
mi smo trdno prepričani o marsi­
čem, čeprav je to sprto z resnico;
tudi mi potujemo sami skozi ži­
vljenje, čeprav vemo, da nam le
skupnost lahko ponudi varnost.
Mož je zaradi samozadovoljstva
prezrl znamenja narave in si v pe­
klenskem mrazu zmočil noge do
kolen. To je bila zanj katastrofa.
Ko mu je šlo za golo preživetje,
ga je zgrabila panika, da je delal
napako za napako. Brezglavo, kot
obglavljena kokoš, je stekel na­
ravnost v objem smrti. Do cilja pa
je prišel njegov pes divje nravi, ki
ni izgubil naravnih instinktov pre­
živetja.
Nerešeni problemi
v vrsti domin
Resnica o globalnem kriznem
dogajanju je jasno znamenje pro­
padanja civilizacije. Svet v kaosu
je zanesljivo znamenje, da s po­
litično in vojaško represijo zakri­
vamo zgolj simptome in ne zdra­
vimo obolenja. Zavedati se mo­
ramo, da vsak nerešen problem
predstavlja novo pokonci posta­
vljeno domino. Stoječih domin na
globalni mizi pa je vse več. Stanje
ekosistema planeta je kot tempi­
rana bomba, zelo zapletena tem­
pirana bomba, ki bo nekega dne
eksplodirala. To se lahko zgodi
jutri ali pa čez nekaj let, vendar
zgodilo se bo. Tačas se tolažimo
z utvaro ravnovesja, ki naj bi ga v
naravi ponovno vzpostavili ljudje.
Ali pa pravimo, da bo narava sa­
ma vzpostavila ravnovesje, če jo
pustimo pri miru. Toda narava je
vedno v neravnovesju. Če z mo­
čjo naše tehnike izzovemo ruše­
nje krhke trajektorije ravnovesja,
bo narava zdrsnila v kaotično sta-
Cena:
8 .500,00
+DDV/mesec
+ stroški
Kontakt:
041 775 577
G ašp er
nje in našla neko novo ravnoves­
je. Spremembo bomo zaznali kot
katastrofo, kot naključno, nepri­
čakovano in nenadno katastrofo.
Uničevanje se bo sprevrglo v sa­
mouničenje. Gospodar narave bo
naredil samomor.
Prav to je doživljal mož sredi
arktične divjine, ki je v nerazumni
naglici napravil niz napak. Vsaka
zase ni bila usodna, toda vse so
bile postavljene v smrtonosni niz.
Rešitev je v nas,
le odločiti se je treba
Rešitev za človeške težave ne
more biti razumska, saj je prav ra­
zum izvor velike večine teh težav.
Razum s svojimi plodovi, kot so
dogme in ideologije, zanika vsa­
kršen pomen čustev in intuicije ter
deluje zgolj v materialnem svetu.
Zato živimo, ne da bi bili pozorni
na življenje. Spimo in se ne me­
nimo za sanje. Pozornost usmer­
jamo na »potem« in ne na »zdaj«.
Nihče nima več časa za nič. Niti
za to, da bi se začudil, bil vzhičen,
bil sam s seboj ali bil srčno priso­
ten z drugimi ljudmi. Živeti bi mo­
rali preprosto, a urejeno, umirjeno
in ustvarjalno, brez večjih boga­
tašev in revežev, v ritmih narave
in starih preizkušenih navad ter v
medsebojni harmoniji.
Prav tako odločitev, ki je po me­
ri človeka, odlično opisuje Jack
London v romanu Dolina mese­
ca. Nemara je pisatelj prav v tem
romanu izpovedal svoje intimno
hrepenenje po tihi sreči, odma­
knjeni od hrupnega sveta, česar
v življenju nikoli ni mogel doživeti.
Te svoje sanje je oblikoval v dveh
preprostih mladih ljudeh, ki ube­
žita iz krivičnega in zatiralskega
sveta mest, da bi v delu in samoti
končno našla srečo ter mir. Mlad
par odkrije tak kraj v odmaknjeni
pokrajini Kalifornije, ki ji Indijanci
pravijo Dolina meseca. Roman je
prežet s toplino, zavzetostjo in lju­
beznijo, prav tako kot Londonovo
sporočilo vsem nam: »Sporočam
vam, bratje, da prihajajo dobri ča­
si, ko bo vse na svetu dobro in ko
ne bo več ne gospodarjev ne su­
žnjev.«
Vse, kar ljudje storimo, lahko lju­
dje tudi spremenimo, le odločiti
se je treba. Ni dovolj želeti, mora­
mo delovati. Čas je, da ustvarimo
svojo Dolino meseca.
Opozarja: ANTON KOMAT
TO P P O N U D B A MESECA - ODDAMOPoslovni prostor -delavnico
namenjeno popravilu in vzdrževanju vozil. Ljubljana, Zelenajama, Središka ulica 4
Delavnica je sestavljena iz:
- glavne delavnice 1.587,25 m2
- parkirišča 1000 m2
- karoserijske delavnice 194,47 m2
- ličarske delavnice 144,90 m2
- skladišča, garderobe, pralnice 387,20 m2
Vsi prostori so opremljeni
z elektriko, vodovodom,
sanitarijami, daljinskim
ogrevanjem (KEL), radiatorji
in svetilnimi telesi.
54 jana