Smo sposobni ustvariti kaj podobnega. Hvala g. Janezu za čudovite reportaže!!! Poglejte, ne bo vam žal.

1. SUTRIO ČAROVNIJA V LESU/ MAGIA DEL LEGNO CARNIA, ITALIJA

2. … tam za devetimi gorami in ( ta poplavni teden v septembru ) za devetdesetimi vodami…, je trg, malo večja vas, po imenu Sutrio. Pravzaprav nič posebnega…Ali pa!? Takih trgov je tudi pri nas brez števila. In ta Sutrio, iz pokrajine Carnia, ki se razprostira na jugu od Tolmezza in do severa do avstrijske meje do Karnijskih Alp, je od Ljubljane oddaljen kaki dve uri vožnje. Do Rateč eno uro in naprej po Kanalski dolini, mimo Pontebbe/ Tablje, pa mimo doline Dunje, Reklanske doline, Rezije in desno na izvoz za Tolmezzo. Potem pa še kakšnih četrt ure na desno, smer Avstrija, skoraj do Paluzze na sever. Ampak, če ne bi bil nekaj posebnega, ne bi zdaj tega sestavljal za vas, ki ga še ne poznate. Vsako leto se v tem majhnem nepomembnem trgu pod hribom s smučiščem Zancolan dogajajo tri lepe stvari. Sejmi, no, prireditve… za Božič - PRAZNIK JASLIC . Po vseh dvoriščih in trgih se pojavi več deset postavitev jaslic in v tistih zasneženih ulicah delujejo prav pravljično. Drugi sejem je v času košnje. PRAZNIK SENA . Prvi vikend v juliju. Na pobočjih Zankolana kosijo, sušijo, pospravljajo, spravljajo v stoge, osternice, ostrgače, kope in v senene pajace - seno. In ljudi se nabere brez števila, kot za Božič. Tretji praznik pa je PRAZNIK LESA . Prvi vikend v septembru se v vasi, po dvoriščih in trgih zberejo umetniki iz vse alpske regije in ustvarjajo v lesu. Čarovnije v lesu- dobesedno. Ni, da ni…! In zato vam to pišem. Videti te čarovnije v živo, je PRAZNIK. Doživetje, ki ga ne pozabiš…Pa števila obiskovalcev in turistov tudi ne!!! In se mi v misli vsili ideja…Kaj pa je ta Sutrio drugačen od naših trgov? Kako oni lahko prodajajo NIČ POSEBNEGA in to hodijo gledati ljudje iz vse Evrope? Kako se drugi lahko spomnijo nekaj, kar se MI, SLOVENCI ne moremo ? Ali pa NOČEMO. Kaj, ko bi ta Sutrio preselili v naše Zasavje, ki ima ravno tako smučišče na Prvinah, le oživeti ga je treba, jaslic, kot oni, ali pa še več, mrve nič manj, lesa pa, da ga še pospraviti ne moremo, no, se nam ga ne da…In tisti grd dimnik v Trbovljah, iz katerga puha smrdeč dim, bi lahko ugasnili, ga imeli za muzej norosti in živeli od še več praznikov, kot oni. DA, OD TURIZMA, LJUDJE!!! UTOPIJA …? Ja, za Butalce brez idej in načrtov za prihodnost…!

3. Vsa vas vse leto živi za in s temi prazniki. Vsakdo na dvorišče sprejme po enega umetnika…

4. Po vasi je RED. Pospravljeno in urejeno z občutkom!

5. Pred cerkvijo je letos spal tale lesen OTROK in zvezda je kazala smer do Njega…

6. Prvo dvorišče. Pletejo ličje, košare, stole, cekarje, rezbarijo baročne okvirje…

7. Po vseh dvoriščih in ograjah, kotih in platojih so preprosti okraski, šopki, ki ne stanejo nič…

8. Na prvem trgu v narejeni sobi sede ženske in delajo z volno. Perilo se suši na vrvi, škaf, perivnik in milo vabijo perico pred vaškim vodnjakom na delo.

9. Iz deske bo z rokami in ostrim dletom nastal baročni okvir…

10. Naslednji trg…Škrat zliva vodo v vodnjak, na steni stara slika tega trga, pred vsem pa pravkar končana razpela…

11. Korak naprej “stvarjenje ženske”. Hlod, žaga, kipar…Ljudje od daleč opazujemo…

12. V prvem preddverju umetnik pirograf vžiga portrete v mehko lipovo ploščo…

13. Atrij, dvorišče… Trije umetniki oblikujejo maske, eden bolj smešno podobo kot drugi.

14. Ulice so tlakovane lično in všečno. Kar je starega se vzdržuje. Za okras vasi.

15. SLOVENCI!!! Vodnikov Marjan in Reteljev Alojz iz Domžal in Kubeljev Franc iz Vodic…

16. Tale mojster vsako leta dela nore stvari. Letos dela lesene klobuke. Ljudi krog njega ne prešteješ nikoli. Toliko jih je!

17. KO BOM ODŠEL Takrat, ko odšel bom na pot brez vrnitve, vas prosim vse, ki boste ostali, da ne bi tja v škatlico čudno me dali… Posujte pepel tja na trate, med rože, posujte na sončne ga senožeti, tako si želim. Pa čeprav v travah in rožah, želim si naprej, da, naprej in še dalje ŽIVETI!

18. Koši malo naprej so drugačni od naših, pa je že pri nas v vsaki pokrajini drugačna oblika…

19. Mehkoba v obdelanem lesu…

20. Kakšno dvorišče…Kar nekaj kiparjev ima v njem atelje…

21. Mama ji je napekla dobrote za prodajo lačnim ljudem…Greš mimo take lepotice lahko tako, da je ne bi opazil?

22. Vsaj štiri ure sem se potepal po vasi in vedno, kadar sem zavil v to dvorišče, je tale “mali mojster” delal, kot bi bil plačan na uro…Se ve! Saj je iz SLOVENIJE!

23. Kipar Albert Kurinčič in sin, sta iz okolice Kobarida. Oče je vsako leto tu, letos z naslednikom…

24. Zanimivo, drugačno, mehko, lepo…

25. Pod cerkvijo igrajo godci. Tiste poskočne “kancone”, ki ti ostanejo za vedno v ušesih…

26. Kaj bi v Italiji brez polente. Na vsakem koraku jo ponujajo. Kuhano, popečeno, v vrečkah, z golažem ali brez…Na sto načinov. O, kako diši, če si lačen…

27. Zalotil sem ga za vogalom. Ko sem vanj in v prismojen kotel usmeril fotoaparat, se je nasmejal in rekel :”No foto!” In sem zbral v stavek vse italijanske besede in rekel:” Ma, zakaj ne?”

28. Pred cerkvijo je umetnik ustvarjal boj jelena z volkovoma…Mojster, mar ne?

29. Eno leto dela cokle, drugo košare, tretje koše, četrto raglje za Veliko noč, peto…

30. Kje še lahko na ulici vidimo tale prizor…?

31. Ta gospod ima vedno isto mesto. Vile, grablje, sani…

32. Najprej sem zajel sapo, potem pa napolnil četrt kartice s temi motivi. Mi je žal, da nisem več !

33. Dokaz, kar sem vam rekel…Sanje za vsakega fotografa…In ljubitelja lepega!

34. DNEVI So dnevi, ki odštevajo naše življenje in so dnevi, ki štejejo… in teh - mi ni žal!

35. Nekaj korakov naprej gospe pred starim hlevom na kosme trgata oprano volno…

36. Hip zatem jo mimo vogala primaha folklorna skupina s pesmijo in glasbo…

37. Ujamem srečo na obrazu…

38. V centru vasi je trgovina z vsem orodjem, ki ga potrebuje vsakdo, ki dela z lesom…

39. Tega mojstra nikoli ne izpustim. V vseh prospektih je in dela čudeže. Vsakič, ko ga vidim…

40. SREČA JE V MAJHNIH STVAREH Srečo iskati v bogastvu je GREH!!!, je posel za nore, zapravljanje časa in prazno iskanje… Sreča domuje v majhnih stvareh!

41. Kamen na kamen palača… Uboga ampak ima dušo!

42. Ljudje so prisedli in peli z njima. Tiste, ki gredo za vedno v uho in dušo, čeprav niso naše.

43. Skoraj nikoli, no, redko, slikam ljudi. Ampak sejem brez ljudi in glasbenikov…

44. Sliši me, ko se pogovarjam slovensko. “Ste iz Rezije?” Povem, da sem iz Slovenije. In mi pokaže rezijanske base, ki jih je ohranil in restavriral in naredil nekaj novih.

45. Zdaj je “leseni klobučar” dobil pomoč. Povodnega moža s čelado in dletom…

46. “Otroci, vam naredim v minuti iz leskove šibe planiko…?”

47. Studio za poslikavo na ulici v živo pred množico zvedavih popotnikov…

48. Še to je zelo važno v tem majhnem Sutriu. Imajo UNIKATEN RAZPRŠEN HOTEL!!! Čudna reč in ne. V eni hiši je recepcija, v vseh ostalih so pa sobe in apartmaji in hrana…Pametno in edinstveno, mar ne? Ja, ideje… kaj bi brez novih…? Bele bale sena in hotele lahko najdeš povsod po vsej Evropi od Nizozemske do Grčije. Praznik sena in razpršen hotel pa tukaj v Sutriu! Pogovarjal sem se z Dalmatinko, ki je že 30 let poročena tu v Sutriu. Vsa vas vse leto živi za te praznike. In VSI imajo nekaj od tega. Povsod so rože, potke in trgi so tlakovani, da samo gledaš vzorce na tleh. Okrog hiš je pospravljeno. Čisto in vzdrževano. Vsa vas je hotel in vsa vas je muzej in vsa vas je navadna vas. Komplicirano…? Kakor za koga. Za tiste, ki se v tem stoletju zavedajo, da se da živeti od turizma, niti ne. Le kolesa v glavi je treba naravnati, da se prav vrtijo. Mogoče je tudi tu recept za naše brezposelne. No, le dvorišča, ki postajajo vse bolj obzidana, varovana, “opremljena” s psi, ki so na oni svet spravili zdravnika, varovana z alarmi, verigami…, bi MORALI ponuditi še komu. Tu so ljudje družabni. Pomagajo en drugemu. Aja…foušija…kaj je že to…?

49. Na dvorišču pred recepcijo je ustvarjal tale mojster. Unikate, čipke iz lesa in slike…

50. Ko se potepaš po trgih, dvoriščih, postaneš lačen…In potem pogoltneš slino, prst se ti sam na roki iztegne in pokaže…”Dajte mi…tole…” Razumejo, preverjeno!

51. Vsa in vsaka ulica je galerija in atelje v živo. Ljudi pa na razstavi…

52. Me boš fotografiral? Res? Zakaj… Madonca, zato, ker si tako nebeško lepa, pa še šivat znaš?

53. No, ni se potem zgodilo tole, lahko pa bi se…!

54. Počasi popoldan prehaja v večer…. Glasba postaja tišja, ljudi je vse manj, plesalci folklore čakajo v vrsti za hrano…Razen teh dveh. Ti dve bi pa še kar igrali…

55. K SREČI… Vsega pa čas ne vzame, pa čeprav spomin zbledi, kakšen BISERČEK ostane v spomin za stare dni…

56. Greš lahko mimo stojnice, ne da bi se ustavil in nekaj kupil za spomin? Nasmeh je kot pri Monalizi, skrivnosten, očke pa…Njene…Prosijo…No, daj, kupi kaj…!

57. Vedno, kamor koli grem, mi ne ostane v spominu tisto, kar sem kupil, ampak tisto, česar nisem kupil… Ne vem, koliko je hotela brhka mladenka za tole sliko? In to me zdaj grize. Letos je ni bilo…Škoda.

58. “ Sreča ni sreča, če je nimaš s kom deliti!”, se mi je zapisalo v moji drugi knjigi pesmi in misli z naslovom NI VSAKOMUR DANO. In zato, ker NI VSAKOMUR DANO se tako potepati kot meni, ki sem zvedav in nikoli sit novega in lepega, vam poklanjam tale kolaž misli in slik iz lepega Sutria. Poklanjam - vsem! Tistim, ki ne morete več v svet, tistim, ki se ne upate tako daleč, tistim, ki sem vam dal z njim idejo za izlet, tistim, ki vas noge komaj nesejo do okna, da skozi njega vidite sonce in naravo. Tistim, ki sta vas ta tisočkrat prekleti požrešni kapitalizem in kriza spravila ob službo in ob denar za preživetje in nimate za bencin do tja in nazaj…Tistim, ki vas noge ne nesejo in ste na vozičkih… Naj vam bo vsem lepo. Vsaj tako, kot je bilo meni, ko sem se že tretjič letos potepal po teh krajih. In, res…Ne pozabimo, da se v takih NIČ POSEBNEGA videnih stvareh skrivajo zakladi. Zakladi, ki bi jih mi, Slovenci lahko po svoje in po NAŠE unovčili. Le voljo moramo imeti! Dovolj imamo blebetavih besed v medijih, kako smo dobri ! Stvarnost je drugačna. Vsak dan bolj kruta in neizprosna ter brezizhodna. Vsak zase se moramo začeti prebujati. Ne čakati na vse bolj zmešane pastirje, ki nam lažejo o lepih sanjskih zelenih tratah. Včasih se splača k sosedovim pogledati, kako kaj delajo oni. Zato hodim tja! O, vem, da so tudi pri nas Sutrii, travniki s senom, Božiči z jaslicami in ljudje, ki znajo iz lesa narediti čarovnije… O, vem, zato to pišem!!! DOBRO JUTRO, PRIDNI LJUDJE!!!

59. Težko je iz teh nekaj slik narediti zgodbo. Lepo zgodbo, ki ostane zapisana v duši. Tja damo le tisto, kar je škoda in ne smemo pozabiti…In te zgodbe včasih vzamemo iz duše in jih malo pobožamo…Da nam je lepše, ko nam je hudo, da nam osvežijo spomin, ko pozabljamo, da nam polepšajo grd dan, da nam ozaljšajo trenutke v našem življenju… V TEM ENEM IN EDINEM ŽIVLJENJU, LJUDJE…!!! In še to. DOBRE IDEJE KRASTI, NI GREH…JE NUJA! SO KOT PALICA V VODO Z BREGA, KO SE POTAPLJAMO. ZAGRABIMO JIH!!! Besedilo in fotografije- Janez Medvešek Pesmi in misli so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano Glasba je delo učencev citer pri gospe Vidi Učakar [email_address]